Izvleček

Rak pljuč je zelo razširjena oblika raka z nizko stopnjo preživetja. Kajenje

tobaka predstavlja glavni dejavnik tveganja za razvoj raka pljuč, saj v tobačnem

dimu najdemo veliko rakotvornih snovi. Nikotin, ki sicer ni opredeljen kot rakotvoren,

je glavna komponenta tobaka odgovorna za zasvojenost, poleg tega pa raziskave nakazujejo,

da neodvisno od ostalih komponent tobaka v telesu sproži različne učinke,

ki vplivajo na razvoj in napredovanje raka. Kot agonist nikotinskih acetilholinskih

receptorjev (nAChR) nikotin spodbuja proliferacijo celic, preprečuje njihovo apoptozo,

ter igra pomembno vlogo pri pospeševanju angiogeneze in zasevanju rakavih celic.

Antagonisti nAChR, ki bi zavirali proliferacijo rakavih celic ter spodbujali njihovo

apoptozo, predstavljajo velik terapevtski potencial. Trenutno je znanih le malo antagonistov

nAChR, pri katerih je bila protirakava učinkovitost že raziskana, poleg tega

pa po večini tudi niso dovolj selektivni ligandi za podvrste nAChR, ki se prekomerno

izražajo v celicah pljučnega raka, zato je pričakovati škodljive stranske učinke. V

izogib slednjim, se išče načine za ciljano dostavo antagonista nAChR do rakavih

celic. Precej obetajo nanodostavni sistemi, ki omogočajo prednostni vnos aktivne

učinkovine v celice raka. V našem članku predstavljamo najnovejše dosežke razvoja

zdravil za zdravljenje pljučnega raka na osnovi antagonstov nAChR, dostavljenih na

mesto delovanja s pomočjo nanodelcev.

Ključne besede

agonist, antagonist, apoptoza, nAChR, nanodostavni sistem, nikotin, pljučni rak

Izvleček

V tej raziskavi smo analizirali 35 izolatov bakterije Escherichia coli ,

pridobljenih iz vzorčenih gumijastih tesnil kuhinjskih pomivalnih strojev, da bi ocenili

njihovo potencialno patogenost in/ali prisotnost genov povezanih z adaptacijo na

specifično okolje. Z verižno reakcijo s polimerazo (PCR), ob uporabi ustreznih oligonukleotidov,

smo vse izolate uvrstili v filogenetske skupine, določili njihov sekvenčni

tip na podlagi analize multilokusnega zaporedja (MLST), ugotavljali prisotnost 43

genov, povezanih z virulenco (VAG), ki so pomembni v črevesnih in zunajčrevesnih

okužbah z E. coli ter ugotavljali prisotnost nekaterih značilnih zaporedij plazmidov,

povezanih z virulenco E. coli . Ugotovili smo, da je vseh 35 izolatov E. coli pripadalo

komenzalni nepatogeni filogenetski skupini A in da je bila raznolikost teh izolatov, glede

na analizo MLST, relativno majhna. Poleg tega je bila razširjenost genov, povezanih

z virulenco, med preučevanimi izolati E. coli nizka. Ugotovili smo le naslednje VAG:

fimH , crl , fluA , picU , irp , fyuA , sitA , aslA . Od petih testiranih plazmidnih replikacijskih

regij sta bili potrjeni samo RepFIA in RepFIIA. Zaporedji traJ in traT , povezani

s konjugativnimi plazmidi, smo zasledili samo v enem izolatu. Na podlagi dobljenih

rezultatov lahko preučevane izolate označimo kot komenzalne E. coli z nizkim patogenim

potencialom. Glede na majhno diverziteto sekvenčnih tipov, tudi med izolati

pridobljenimi iz pomivalnih strojev iz različnih krajev, pa obstaja možnost, da so sevi

iz določenih klonalnih skupin bolj prilagojeni na specifične habitate izven toplokrvnih

gostiteljev, kot sevi drugih sekvenčnih tipov.

Ključne besede

E. coli , Eno zdravje, geni, plazmidi, pomivalni stroj, virulenca

Izvleček

Cianobakterije vsebujejo mnoge bioaktivne spojine. V naši razskavi smo

ekstrahirali barvili fikocianin (PC) in fikoeritrin (PE) in preučili njuno sposobnost odstranjevanja

prostih radikalov ter primerjati njuno stabilnost v primerjavi z izbranim konzervansom

pri različnih temperaturah z namenom doseganja najboljšega in najstabilnejšega konzervansa

za podaljšanje roka uporabnosti PC in PE. Uporabili smo dva seva FSN in ASN

vrste Nostoc sp., jih gojili v gojišču BG-110, ekstrahirali barvili in ju nadalje očistili s 56%

amonijevim sulfatom in dializo. S testoma DPPH in ABTS smo ovrednotili antioksidativno

aktivnost barvil. Njuno stabilnost smo primerjali z živilskimi konzervansi citronsko kislino,

natrijevim kloridom, saharozo in kalcijevim kloridom pri 5 °C in 35 °C in v časovnem

obdobju od 3 do 30 dni gojitve. Rezultati so pokazali, da sta se koncentracija in čistost

barvil po dializi povečala, da imata barvili antioksidativne lastnosti in da sta bolj stabilni

pri 5 °C. Izmed uporabljenih konzervansov je bila najbolj stabilna citronska kislina.

Ključne besede

bioaktivna spojina, modrozelene bakterije, Nostoc , barvilo, živilski konzervans

Izvleček

Impatiens glandulifera Royle (žlezava nedotika) je enoletna rastlina,

domorodna v vlažnih predelih območja Himalaj. Vrsta je bila vnešena v Evropo v XIX.

stoletju, kjer je od takrat, kot ena izmed najbolj znanih tujerodnih vrst, postala uspešno

naturalizirana in invazivna, ter razširjena po vsej celini. Nekatere njene biološke lastnosti

še vedno ostajajo precej nejasne in vprašljive. To se nanaša predvsem na njeno

invazivnost in morebitni vpliv v ekosistemih, dinamiko širjenja in možnost prilagajanja

na različne okoljske dejavnike, kot so vlaga, hranila in svetloba. Terenska raziskava iz

2019, opravljena na območju Ljubljanskega barja v osrednji Sloveniji, je pokazala da

žlezava nedotika uspeva v zmernih pogojih, kjer uspešno prenaša zmerna odstopanja

od svojega ekološkega optimuma. Vrsta je najbolj uspešna v obrežnem pasu, kjer je

precej bolj kompetitivna kot domorodna vlagoljubna vegetacija, kar bi v tem kontekstu

lahko definirali kot največji negativni vpliv izbrane tujerodne vrste. V tej študiji smo

tudi ugotovili, da ima dinamika širjenja sekundarni pomen v njeni invazivnosti na

Ljubljanskem barju, ter da širjenje ni odvisno od hidrohorije, niti ni toliko uspešno kot

navajajo nekateri drugi literaturni viri. Na podlagi rezultatov o razširjenosti in velikosti

lokalnih populacij žlezave nedotike na Ljubljanskem barju smo pripravili ocene stroškov

odstranjevanja vrste in predlog monitoringa stanja v prihodnjih letih.

Ključne besede

ekologija, Impatiens glandulifera , invazivne tujerodne rastlinske vrste, žlezava nedotika

Izvleček

Sodobni rastlinski fungicidi morajo biti nestrupeni in splošno dostopni.

Hidrolati so stranski produkti destilacije eteričnih olj, ki imajo velik delež na tržišču,

zato predstavljajo primerne naravne mešanice za razvoj novih učinkovitih fungicidov.

Velik izziv sodobnega časa predstavljajo izboljšave kakovosti in varnosti zrnja

predvsem v času skladiščenja. Zato smo v raziskavi testirali potencialno uporabo

hidrolata iz rožmarina ( Rosmarinus officinalis L.) kot učinkovitega protiglivnega

sredstva za zatiranje gliv, izoliranih iz zrn ajde. Glive iz rodu Fusarium so se izkazale

za najbolj občutljive na rožmarinov hidrolat, saj smo pri 15 % koncentraciji hidrolata

opazili zavrtje rasti vseh testiranih vrst, pri F. graminearum pa že pri 5 % koncentraciji

rožmarinovega hidrolata. Ker nismo opazili nobenega negativnega vpliva na kalitev

zrnja ajde po izpostavitvi rožmarinovemu hidrolatu, bi ta lahko bil potencialno uporabljen

kot okolju prijazna alternativa za zatiranje glivne rasti na zrnju.

Ključne besede

biopesticidi, fungicidi, Fagopyrum esculentum, Fusarium sp., Rosmarinus officinalis, protimikrobno delovanje

Izvleček

Vplivi onesnaženja z mikroodpadki v celinskih vodah so še vedno zanemarljivo

raziskani v primerjavi s tistimi v morskem okolju, čeprav so reke glavni vir

onesnaževanja oceanov z mikroplastičnimi odpadki. Z namenom, da bi bolje razumeli

stanje onesnaženosti z mikroodpadki v sladkovodnih ribah v Sloveniji, smo opravili

prvo študijo mikroodpadkov v sladkovodnih ribah. Pregledali smo 50 vzorcev rib

redečeok ( Rutilus rutilus ) iz slovenskega dela porečja Mure. Vsakemu osebku smo

odstranili drobovje in ga razgradili v 10% KOH raztopini. Filtrirane vzorce smo nato

pregledali pod stereo-mikroskopom in s pomočjo ATR-FTIR spektrometrije. Mikro

odpadke smo ločili na mikroplastične delce (0,3 – 5 mm) in tekstilna vlakna, ki so lahko

sintetičnega ali seminaravnega izvora. Mikroodpadke smo našli v kar 94 % vzorcev s

povprečno koncentracijo 5 ± 3 delcev/vzorec. Najdeni so bili fragmenti različnih barv

in tekstilna vlakna. Vlakna so močno prevladovala (96 %), kar nakazuje, da so glavni

vir mikroodpadkov v reki Muri gospodinjstva. Ugotovili smo izrazito korelacijo med

številom mikroodpadkov in težo rib (R 2 = 0,70). V prihodnosti bi bilo smiselno sočasno

spremljati mikroplastiko v sedimentih, vodi in ribah, da bi ocenili, ali je Rutilus rutilus

ustrezna ribja vrsta za izvajanje biomonitoringa mikroodpadkov. Glede na naraščajoče

število dokazov o negativnih učinkih mikroplastike na žive organizme bo potrebno

izvajati biomonitoring tako z vidika ocenjevanja okoljskega stanja kot tudi s stališča

varne hrane in s tem vpliva na zdravje ljudi.

Ključne besede

mikroodpadki, mikroplastika, rečni ekosistem, ribe, Rutilus rutilus