Izvleček

V zadnjih letih narašča zanimanje za uporabo ultrazvoka (UZ) za

nadzor prekomerne razrasti alg (cianobakterij) v vodnih telesih in tvorbe biofilma na

plovilih, hladilnih napravah in drugih industrijskih objektih. UZ deluje po fizikalnih

načelih in po trditvah proizvajalcev nima negativnih vplivov na netarčne organizme,

kot so ribe in zooplankton. Prvi poskusi uporabe UZ za zaviranje rasti alg in tvorbe

biofilma so potekali z uporabo visoko energijskih UZ, ki povzročajo kavitacijo, vendar

se je uporaba le-teh kmalu opustila zaradi morebitnih negativnih vplivov na netarčne

organizme, kamor sodijo tudi morski sesalci in potapljači. Danes se za zaviranje rasti

alg uporabljajo nizko energijski UZ, ki za kontrolo rasti alg in biofilma uporabljajo

resonančne frekvence in zvočni tlak, ki ga povzroča zvočni val s širjenjem skozi

vodni stolpec. O vplivu UZ na netarčne organizme obstaja le malo raziskav in še to z

nepopolnimi informacijami o karakteristikah testiranih UZ. Kljub temu lahko povzamemo,

da nizko energijski UZ, ki se uporabljajo za zatiranje alg in zmanjšanje tvorbe

biofilma, nimajo škodljivih vplivov na preučevane vrste rib. Kljub temu priporočamo

previdnost pri uporabi UZ v morskem okolju, saj lahko ultrazvočni valovi ovirajo

komunikacijo med morskimi sesalci ali škodijo ribam iz poddružine Alosinae - edine

znane ribe s sposobnostjo zaznavanja UZ. Raziskave o vplivu nizko energijskih UZ

na netarčne zooplanktonske organizme kažejo nasprotujoče si rezultate, od akutnih

letalnih učinkov do odsotnosti vpliva. Zato je potrebna previdnost pri uporabi UZ za

zmanjševanje rasti alg v ribnikih ali jezerih, zlasti z vidika varovanja zooplanktona

in s tem ohranjanja naravnega ravnovesja.

Ključne besede

kontrola alg, prekomerna namnožitev alg, ribe, ultrazvok, zooplankton

Izvleček

Zaradi stalne interakcije organizmov z okoljem so le ti tekom evolucije

razvili zmožnost prepoznavanja in razlikovanja med lastnimi in tujimi molekulami in

oblikovanja ustreznega odziva na tujke, kar je temeljna funkcija imunskega sistema.

Enakonožci Porcellio scaber so predstavniki kopenskih rakov, podobno kot tudi druge

skupine rakov pa imajo razvito naravno oziroma prirojeno imunost, ki jo tvorijo

imunske celice ali hemociti ter humoralne komponente. Opisali smo tri različne tipe

hemocitov, ki se nahajajo v hemolimfi: semigranularne (povprečno 65 %), granularne

(17 %) in hialine (18 %). Podobno veliki semigranulociti (premer 11,2 ± 0,4 μm) in

granulociti (premer 12,0 ± 0,3 μm) so ovalno do okrogle oblike, razlikujejo pa se v

gostoti citoplazemskih granul, ki pri granulocitih prevladujejo. Okrogli hialinociti

so manjši (8,1 ± 0,3 μm) in brez granul. Pri slednjih smo identificirali dva podtipa,

pri čemer domnevamo, da podtip 1 z velikim in okroglim jedrom ter prevladujočim

evkromatinom ustreza lastnostim zarodnih celic. Povprečna gostota prostih hemocitov

v hemolimfi P. scaber je 3,50 ± 0.19 x 10 6 celic/mL. Poleg metod za merjenje celičnih

komponent smo uspešno vpeljali metode za merjenje humoralnih komponent, kot so:

fenol oksidazi podobna aktivnost, koncentracija dušikovega oksida ter aktivnosti antioksidativnih

encimov in alfa-2 makroglobulina. V primeru okužbe P. scaber z bakterijo

( Rhabdochlamydia porcellionis ) smo dokazali aktivacijo celičnega imunskega odziva

z izrazito tvorbo nodulov s prevladujočim deležem semigranulocitov. S temi bazičnimi

raziskavami smo si začrtali pot za nadaljnje raziskave na področju ekotoksikologije,

metodologijo spremljanja imunskih procesov pa bi lahko v prihodnosti prenesli tudi

na druge vrste rakov.

Ključne besede

enkapsulacija, fagocitoza, hemocit, melanizacija, nodulacija, signalna pot

Izvleček

Polhovo mast se še vedno v ljudskem zdravilstvu uporablja za lajšanje

številnih zdravstvenih težav, vendar zaenkrat ne obstajajo sistematične raziskave o njeni

vlogi kot protimikrobne učinkovine. V sveži pohovi masti, pridobljeni na tradicionalen

način ter tudi v tisti, ki je že bila uporabljena, so bili prisotni mikroorganizmi. Polhova

mast v poskusu in vitro ni izkazala inhibitornega učinka na rast indikatorskih bakterij

Escherichia coli in Staphylococcus epidermidis . Protimikrobno učinkovitost, o kateri

priča ljudsko zdravilstvo, in jo potrjuje njena stalna uporaba, gre najverjetneje pripisati

njeni stimulaciji imunskega sistema gostitelja. Potrebne so nadaljnje raziskave, ki

bodo potrdile uporabnost polhove masti oziroma njenih aktivnih sestavnih delov pri

zdravljenju mikrobnih okužb z večkratno odpornimi sevi.

Ključne besede

mikroorganizmi, polhova mast, protimikrobna učinkovitost

Izvleček

Alpinske in gorske rastline so razvile strategije za preživetje v skrajnih

razmerah, ki vključujejo visoko jakost UV in vidnega sevanja, skrajne temperature,

sušo in pomanjkanje hranil. Strategije preživetja alpinskih rastlin vključujejo biokemične,

fiziološke in morfološke odzive, ki jih raziskovalci zaradi zahtevne izvedbe

redko proučujejo. V naši raziskavi smo proučevali funkcionalne značilnosti alpske

rastline velecvetni popon Helianthemum nummularium subsp. grandiflorum , in sicer

pod naravnim in zmanjšanim sevanjem UV-B na dveh različnih nadmorskih višinah

(1600 in 2000 m n.m.) gore Zadnji Vogel v Julijskih Alpah.

Anatomijo listov, pigmente in optične lastnosti smo raziskovali na začetku in na

koncu rastne sezone. Rastline so ob obeh merjenjih vsebovale veliko UV-absorbirajočih

snovi (UV-AC). Večina parametrov, s katerimi smo ocenjevali debeline listnih tkiv,

se ni odzivala na različne sevalne in temperaturne razmere. Listi niso prepuščali UV

spektra sevanja, kar se je ujemalo z veliko vsebnostjo UV-AC. Velika prepustnost

fotosinteznega spektra sevanja na alpinski nadmorski višini je bila povezana z biokemičnimi

in anatomskimi značilnostmi rastline in ne z jakostjo UV sevanja. Nespremenjena

vsebnost klorofila pri H. nummularium bi lahko bila povezana z grmičasto rastno

obliko rastline, kjer zgornji listi zasenčijo spodnje liste ter tako prispevajo k manjšim

prejetim odmerkom UV in fotosintezno aktivnega sevanja ter k nižji temperaturi listov.

Študija kaže na kompleksen odziv alpinskih rastlin na UV sevanje in temperaturne

razmere v gorah, pri čemer je pomembna tudi rastna oblika rastline.

Ključne besede

Helianthemum nummularium, optične značilnosti listov, pigmenti, UV sevanje

Izvleček

Interakcija skorje s svetlobo je odvisna od optičnih lastnosti skorje, ki so

pomembne za energijsko ravnovesje rastlin zlasti izven vegetacijske sezone. Svetloba,

ki se odbije od skorje, predstavlja tudi nekakšen “spektralni podpis skorje”, ki je lahko

vrstno specifičen. V tej raziskavi smo proučili nekatere morfološke, biokemijske in

fiziološke lastnosti, ki lahko vplivajo na odbojnost skorje enoletnih vejic različnih

grmovnih vrst: Corylus avellana , Rosa canina , Ligustrum vulgare , Sambucus nigra ,

Cornus sericea var. flaviramea in Viburnum lantana . Opazili smo veliko variabilnost

med proučevanimi vrstami glede njihovih morfoloških, biokemijskih in fizioloških

lastnosti, razen fotokemične učinkovitosti fotosistema II. Med izbranimi vrstami so se

značilno razlikovali tudi spektralni podpisi skorje. Vrh odbojnosti pri vrsti C. sericea

var. flaviramea je bil v rdečem, pri C. avellana v zelenem, druge vrste pa so pokazale

širok vrh, ki se je raztezal od zelenega do rdečega spektralnega območja. Redundančna

analiza je pokazala, da vsebnost UV-B–absorbirajočih snovi in antocianinov skupaj z

debelino zunanje in notranje skorje skupaj pojasnjujejo 61 % variabilnosti odbojnih

spektrov. Debelina zunanje skorje je bila pomembna za odbojnost v UV, vijoličnem

in modrem spektralnem območju, vsebnost antocianinov pa za odbojnost v zelenem

in rumenem spektralnem območju. Klorofil b je bil negativno povezan z odbojnostjo

vidnega dela spektra. Ta raziskava je pokazala velik pomen biokemijskih lastnosti

za razlago odbojnosti skorje. Razlike v “spektralnih podpisih skorje” omogočajo

razlikovanje med vrstami izven vegetacijske sezone.

Ključne besede

lesnate rastline, odbojnost, pigmenti, skorja, UV-B–absorbirajoče snovi

Izvleček

Raziskava preizkuša tri različne modele razmerja krošnje v nasadih

vrste Tectona grandis v gozdnem rezervatu Oluwa (država Ondo, Nigerija) z uporabo

spremenljivk koeficienta vitkosti in tržne višine. Modeli, ki temeljijo na nelinearnih

regresijskih funkcijah (logistični, Chapman-Richard in eksponentni) so pokazali, da

so parametri kot so bazalna površina, prostornina debel in povprečna višina drevesa na

hektar zelo pomembni. V razredu višjega premera in višine je bilo manj drevesnih vrst

kot v nižjem razredu. V kodominantnem in srednjem razredu je bilo tudi več dreves

kot v dominantni in zavrti plasti. Omejeno pojavljanje mladih rastlin odraža pretekle

motnje ekosistema. Poleg tega se je večina rastnih spremenljivk dreves v različnih

plasteh krošenj na preučevanem območju bistveno razlikovala. Vsi trije modeli so

glede na indekse, ki smo jih uporabili, dali zanesljive in ponovljive rezultate v vseh

plasteh krošenj. Chapman-Richardova in eksponentna funkcija sta pokazali skladne

trende in ujemanje. Priporočamo stroge ukrepe za kakršnekoli nezakonite posege, ki

bi lahko porušili občutljivo ravnovesje ekosistema ter da se celovitost sestojev ohrani

v regiji in spodbuja v drugih delih Nigerije.

Ključne besede

gozdni rezervat Oluwa modeliranje, rast drevesa, razmerje krošnje, Tectona grandis