Izvleček

Večina vodnih karnivorih rastlin (VKR; Aldrovanda , Utricularia ) navadno uspeva v plitvih, distrofnih vodah. V takšnih habitatih, VKR brez koreninrastejo skupaj z ukoreninjenimi ne karnivorimi vrstami (N-VKR). Vrstna pestrost ukoreninjenih N-VKR v distrofnih jezerih je manjša kot pestrost množično zastopanih VKR. Če je to res, zakaj VKR brez korenin rastejo v plitvih distrofnih vodah in zakaj je pojavljanje ukoreninjenih N-VKR omejeno? Odgovori na ti dve vprašanji sta podani na osnovi potez prilagajanja obeh funkcionalnih skupin in različnim obravnavanjem obeh skupin rastlin z zunanjimi habitatnimi parametri.

Ključne besede

vodne karnivore rastline, Aldrovanda , Utricularia , potopljene ukoreninjene rastline, prosti CO2, huminske kisline, pH, potencialna prisotnost vrst, distrofna voda

Izvleček

Potopljeni vrsti Ceratophyllum demersum in Myriophyllum spicatum sta bili najprej izpostavljeni koncentraciji 10 mg Se(IV) L–1, kasneje smo rastline prestavili v vodo brez dodanega Se, nato pa ponovno v vodo, ki je vsebovala 10 mg Se(IV) L–1 z namenom, da bi ugotovili, ali se stanje rastlin, ki rastejo v vodi brez Se, izboljša. Po vsaki presaditvi in nekaj dnevih izpostavljenosti rastlin, smo izmerili fotokemično učinkovitost fotosistema II, dihalni potencial ter vsebnost fotosinteznih barvil in antocianov. Vrednosti fotokemične učinkovitosti so bile v vseh obravnavanjih podobno. Menjavanje koncentracij Se v vodi, kjer so uspevale rastline, je povzročilo spremembe v metabolizmu rastlin, kar smo izmerili s pomočjo meritev aktivnosti ETS. Vsebnost klorofilov je bila nižja pri rastlinah vrste M. spicatum, ki je bila izpostavljena Se, medtem ko je bila vsebnost karotenoidov in antocianov nižja pri rastlinah, ki so uspevale v vodi brez dodanega Se.

Ključne besede

Myriophyllum spicatum , Ceratophyllum demersum , selen, fotokemična učinkovitost, dihalni potencial

Izvleček

V raziskavi smo testirali uporabnost modela za oceno metabolne aktivnosti pri potočnih rakih z merjenjem aktivnosti elektronskega transportnega sistema (ETS) le na eni nogi. Aktivnost ETS smo merili na celih osebkih in na nogi pri štirih vrstah potočnih rakov: dveh evropskih ( Astacus astacus, Austropotamobius torrentium ), in dveh severnoameriških ( Orconectes limosus , Pacifastacus leniusculus ). Ker se spreminjanje aktivnosti ETS celega telesa (ETS _whole ) in aktivnosti ETS noge (ETS _leg ) ni razlikovalo med jelševcem A. astacus in trnavcem O. limosus , smo naredili skupni model, ki smo ga testirali na preostalih vrstah. Razmerje ETS _whole /ETS _leg je bilo v pozitivnem razmerju z maso telesa. Pri prvem modelu (model 1) smo ETS _whole izračunali iz ETS _leg tako, da smo jo pomnožili z razmerjem, ki smo ga ocenili iz znane mase rakov. Izkazalo se je, da smo s tem modelom podcenili ETS _whole pri koščaku A. torrentium , verjetno zaradi nastopa zrelosti pri manjši velikosti kot pri večjih vrstah. Tako smo predlagali kot splošni model neposredno povezanost med ETS _leg in ETS _whole , ki sta pri vseh vrstah rakov v podobnem razmerju. Rezultati so pokazali, da na podlagi modela 2 lahko na osnovi izmerjene aktivnosti ETS pri nogi napovemo aktivnost ETS pri vseh testiranih vrstah rakov.

Ključne besede

aktivnost elektronskega transportnega sistema (ETS), potočni raki, velikost, metoda

Izvleček

V okviru spremljanja pan-alpske popoulacije evrazijskega risa je Francoska nacionalna mreža strokovnjakov za velike zveri zbrala N = 301 podatek o znakih prisotnosti risa, od tega je bilo 159 (n1 = 2 C1, C2 n2 = 62, N3 = 95 C3) podatkov dovolj zanesljivih s tehničnega vidika, da smo jih lahko vključili v analize (primerjalno; v prejšnji pentadi so zbrali 224 podatkov). Takšna zavrnitvena stopnja (46 %) se bistveno razlikuje od (24 %) stopnje v drugih državah na območju prisotnosti risa v istem obdobju, ne pa tudi od pretekle pentade v francoskih Alpah (43 %). Zavrnitvena stopnja je bila odvisna od vrste podatkov: vzorci dlake in iztrebkov so bili precej pogosteje zavrnjeni kot drugi znaki prisotnosti (78 % proti 41 %). Med drugimi znaki prisotnosti, so bile sledi pogosteje zavrnjene (55 %) kot je bilo pričakovano, neposredna opažanja pa so bila zavrnjena redkeje (35 %) kot je bilo pričakovano. Zavrnitvena stopnja pri ostankih plena je bila v skladu s pričakovanji glede na dano velikost vzorca. Kot je navedeno v poročilu za prejšnjo pentado je tudi za to pentado značilen gradient pogostosti znakov sever-jug, kar je razvidno iz zbranih znakov prisotnosti: C1 + C2 so se pogosteje pojavljali severno od Grenobla kot v južnem delu območja prisotnosti risa, v nasprotju s C3, ki so bili pogostejši na jugu. Z modeliranjem trendov spreminjanja območja prisotnosti risa se je pokazalo, da je trend velikosti območja z redno prisotnostjo risa naraščal nato pa je bil stabilen, medtem ko je bil trend upadanja opazen v na novo koloniziranih območjih v zadnjih letih.

Ključne besede

Lynx lynx , Francija, Alpe, znaki prisotnosti, populacijski trend

Izvleček

Z namenom opredeliti status risa v italijanskih Alpah smo analizirali znake prisotnosti v obodobju 2005 do 2009. Skupno je bilo zbranih 268 znakov prisotnosti, primerjalno v pretekli pentadi pa 411 znakov. Razporeditev potrjenih znakov prisotnosti risa je omejeno na tri omejena, ločena območja: SV Alpe Julijske krajine, province Trentino ter doline Ossola v regiji Piedmont. Modeliranje zasedenosti prostora je pokazalo zmanjšanje razširjenosti risa za eno tretjino: ocenjeno število poseljenih 100 km2 celic se je zmanjšalo iz 34 (pentada:2000–20004) na 21 v pentadi 2005–2009. To predstavlja manj kot 10 % površine Itlijanskih Alp. Ocenjujemo, da je na celotnem območju italijanskih Alp prisotnih manj kot 15 risov. Tako je obstoj risa na tem območju močno odvisen od imigracije živali iz sosednjih držav.

Ključne besede

Alpe, razširjenost, Italija, Lynx lynx, monitoring, zasedenost

Izvleček

Znaki prisotnosti risa so bili zaznani trikrat med leti 2005 in 2009.

Ključne besede

Lynx lynx , Alpe, Liechtenstein, monitoring, razširjenost

Izvleček

Ekspanzini so skupina proteinov, ki zrahlja rastlinsko celično steno. Pri živalih so odkrili funkcionalni ekspanzin (EXP1) pri vrsti rumena krompirjeva ogorčica, Globodera rostochiensis. Pri rastlinsko parazitskih ogorčicah ekspanzini delujejo kot parazitski dejavniki oz. efektorji. Pri G. rostochiensis je bila ovrednotena molekulska raznolikost dodatnega ekspanzinskega gena (expB2). Primerjava strukture gena expB2 pri dveh vrstah krompirjevih ogorčic, G. rostochiensis in G. pallida , je razkrila odsotnost vseh štirih intronov pri vrsti G. pallida v primerjavi z vrsto G. rostochiensis . Predvidevamo možnost izgube intronov pri Gp-expB2.

Ključne besede

razgradnja celične stene, Globodera pallida , efektorji, ekspanzin, intron, parazitski dejavnik, rastlinsko parazitske ogorčice