Izvleček

Primerjali smo lastnosti skorje navadne leske ( Corylus avellana L.) v štirih različnih mesecih med vegetacijskim obdobjem in izven vegetacijskega obdobja. Predvidevali smo, da se bodo biokemijske in posledično optične lastnosti skorje po odpadanju listov spremenile. Ker skorja lesnatih rastlin vsebuje tudi plast klorenhima, ki prestreza presevano svetlobo in vrši fotosintezo, smo na skorji merili tudi potencialno fotokemično učinkovitost fotosistema II. Izmerjene vrednosti slednjega parametra so se tekom raziskave zniževale, in sicer od 0,77 pri septembrskih vzorcih do 0,22 pri februarskih vzorcih, kar bi lahko pripisali nizkim temperaturam. Oblika krivulj odbojnosti sevanja skorje je bila med štirimi vzorčenji zelo podobna, z viškom v rdečem območju in veliko odbojnostjo v bližnjem infrardečem območju, medtem ko je bila raven odbojnosti med temi vzorčenji različna. Največje razlike v odbojnosti sevanja med vegetacijskim obdobjem in izven vegetacijskega obdobja smo zaznali v zelenem, rumenem in rdečem spektralnem območju. Odbojnost svetlobe v teh območjih je bila pozitivno povezana z vsebnostjo klorofila b in karotenoidov, negativno pa z antocianini in UV-B–absorbirajočimi snovmi. Presevni spektri so pokazali manjšo variabilnost. Primerjava različnih pigmentov je pokazala najbolj izrazite spremembe v vsebnosti antocianinov in UV-B–absorbirajočih snovi, ki so se manjšale skladno z

zniževanjem okoljskih temperatur. Raven fotosinteznih pigmentov je skozi celotno obdobje ostala na visoki ravni in s tem omogočila nemoten primarni metabolizem.

Ključne besede

barvila, Corylus avellana , optične lastnosti, potencialna fotokemična učinkovitost fotosistema II (Fv/Fm), skorja

Izvleček

V raziskavi smo testirali protiglivno aktivnost etanolnega, metanolnega in acetonskega izvlečka smrdljive ditrihovke proti patogeni glivi, ki smo jo izolirali iz ekoloških semen pšenice in molekularno določili kot Fusarium poae . Njeno občutljivost

za izvlečke smrdljive ditrihovke smo določali in vitro z dilucijsko metodo na agarju. Vsi organski izvlečki smrdljive ditrihovke so glede na kontrolo značilno zmanjšali rast glivnega micelija. Protiglivno delovanje je bilo koncentracijsko odvisno. Rast je najbolj zavrl metanolni izvleček. Vsi organski izvlečki so imeli primerljivo protiglivno delovanje kot azoksistrobin, ki velja za fungicid s širokim spektrom delovanja. Testirali smo tudi vpliv izvlečkov na kalitev semen redkvice. Metanolni izvleček je v prvih 24 urah kalitev zakasnil, pozneje pa je bila kaljivost vseh treh izvlečkov primerljiva s kontrolo. Kljub zakasnjeni kalitvi je metanolni izvleček inhibiral rast glivnega micelija za okoli 50 %. Rezultati kažejo na možnost uporabe metanolnega izvlečka smrdljive ditrihovke kot biofungicida v ekološkem kmetijstvu.

Ključne besede

Dittrichia graveolens , Fusarium poae , protiglivna aktivnost, kalitev semen

Izvleček

Kostanjev med je dobro opisan tako z osnovnimi senzoričnimi lastnostmi, z melisopalinološko analizo in s kemijsko sestavo. Specifičen grenek okus spremljajo še druge tipične senzorične lastnosti, ki pa imajo osnovo v kemijski sestavi, predvsem izvorne medičine na pravem kostanju. Temu se lahko pridružujejo tudi snovi iz drugih virov medenja, predvsem medenja lipe, jelke in smreke, v manjši meri pa travniških rastlin. Geografskega porekla znotraj Slovenije ne moremo zanesljivo opredeliti na osnovi melisopanlinološke analize, lahko pa na specifični kemijski sestavi, predvsem vsebnosti in razmerji med posamezni anorganskimi ioni. K zaznanemu protimikrobnemu delovanju kostanjevega medu pa bistveno prispevajo same čebele z dodajanje encimov in protimikrobnih peptidov. Za uspešno uporabo kateregakoli medu, tudi kostanjevega, v medicinske namene je nujno zagotavljati visoko kvaliteto pridelave brez mikrobnega in kemičnega onesnaženja. Z natančnejšim poznavanjem farmacevtskih učinkov posameznih snovi iz kostanjevega medu k celoviti negi ran lahko načrtujemo specifične pogoje pridelave in uporabe kostanjevega medu za pripravo ustreznih medicinskih pripomočkov.

Ključne besede

antioksidativna aktivnost, ekološki med, kinurenska kislina, pelodna analiza, onesnaženost medu, protimikrobna aktivnost

Izvleček

V letih 2007 in 2019 je bil opravljen kvantitativni popis favne dnevnih metuljev v osrednjem delu vojaškega poligona Poček s ciljem primerjave stanja obeh vzorčenj ter ovrednotenja vpliva vojaških aktivnosti na pestrost favne dnevnih metuljev. S standardizirano metodo transektnega popisa na linijah, ki so vključevale vse za območje poligona reprezentativne habitatne tipe, smo v obeh letih skupaj opazili 73 vrst (2007: 62, 2019: 61), med njimi 11 ogroženih (2007: 9, 2019: 8). Favni obeh vzorčenj sta se značilno razlikovali v sestavi vrst, ne pa v vrstni pestrosti, povprečni populacijski gostoti vrst na posameznem transektu in povprečni populacijski gostoti vrst na poligonu. Različnost v sestavi favne je posledica vrstnega obrata ter sprememb v velikosti in prostorski razporeditvi populacijskih gostot vrst po transektih. Med

vrstami, ki se jim je populacijska gostota v 2019 zmanjšala v primerjavi z 2007 so prevladovale take, ki so imele v 2007 največje gostote v gozdnih vegetacijskih tipih; med vrstami, ki so v 2019 dosegale višje populacijske gostote kot v 2007 pa tiste, ki so bile najštevilčnejše na traviščih. To pomeni, da redne, vendar časovno in prostorsko neenakomerne vojaške aktivnosti predstavljajo heterogene motnje, ki vzdržujejo izjemno pester mozaik habitatnih tipov, v katerem imajo največjo naravovarstveno vrednost obsežni ekstenzivno vzdrževani suhi kamniti kraški travniki in suhi travniki v zgodnjih fazah zaraščanja. Vojaške aktivnosti tako pomembno prispevajo k ohranjanju biotske in krajinske pestrosti območja.

Ključne besede

dnevni metulji, transektni monitoring, vrstna pestrost, sestava favne, Lepidoptera

Izvleček

Po izumrtju evrazijskega risa ( Lynx lynx ) v srednji in jugovzhodni Evropi

ob koncu 19. stoletja, so rise v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja ponovno naselili v Alpe

in Dinaride, čemur je v zadnjih dveh desetletjih sledilo še nekaj nadaljnjih naselitev.

Vzpostavile so se razmeroma majhne in izolirane populacije, saj se njihova prostorska

razširjenost z naravno kolonizacijo ni bistveno povečala. V preteklih stoletjih se je

pokrajina v Evropi najbolj temeljito spremenila zaradi širjenja obsežnih urbanih in

kmetijskih površin ter posledično širjenja prometne infrastrukture. To je povzročilo

vse večjo razdrobljenost življenjskega prostora, zlasti za šibke dispergerje, kot je ris.

Zato se vse bolj povečuje potreba po večji povezljivosti genetsko izoliranih populacij,

zlasti v Alpah in Dinaridih, s čimer bi vzpostavili viabilno metapopulacijsko strukturo.

V prispevku predstavljamo pregled obstoječega poznavanja prostorskih zahtev in

vedenja evrazijskega risa ter izpostavljamo prednosti in slabosti uporabljenih metod

proučevanja. Poleg študij primernosti in povezljivosti habitata za risa je v prispevku

predstavljen tudi pregled značilnosti domačih okolišev in gibanja risov, vključno z

disperzijo. V prispevku predstavljamo model primernosti prostora za risa, ki je bil izdelan

za širše območje dinarske - jugovzhodno alpske populacije in primerjavo velikosti

domačih okolišev risov iz Slovenskega dela Dinaridov z drugimi populacijami risov

v Evropi. Prihodnji vidiki ohranjanja evrazijskega risa v Evropi bi morali vključevati

vpliv podnebnih sprememb, varovanje območij koridorjev med habitatnimi krpami,

zmanjševanje vpliva (zlasti) linijskih ovir (npr. avtoceste) in po potrebi »dopolnjevati

« disperzijo s premestitvami oziroma translokacijami osebkov, s čimer bi lahko v

prihodnosti vzpostavili viabilno panevropsko metapopulacijo.

Ključne besede

disperzija, domači okoliš, Evrazijski ris, fragmentacija, Lynx lynx, povezljivost prostora, primernost prostora, varstveno upravljanje

Izvleček

V članku je predstavljen učinek različnih terenskih pogojev in lastnosti

vzorca na uspešnost genotipizacije iztrebkov rjavega medveda, nabranih na terenu.

Ocenil sem uspešnost genotipizacije 413 vzorcev, zbranih v pilotni študiji v južni Sloveniji

ter uporabil statistično modeliranje za popravek motenja med spremenljivkami

in kvantifikacijo njihovih učinkov na uspeh genotipizacije. Uspeh genotipizacije so

najbolje pojasnili subjektivno ocenjena starost vzorca, mesec vzorčenja in vsebina

iztrebka. Tudi ko sem kontroliral moteče spremenljivke, je uspešnost z višjo oceno

starosti hitro padala, od 89 % (82 – 94 %) pri iztrebkih starih 0 dni na 33 % (19 – 52 %)

za iztrebke ocenjene kot stare 5 dni. Pomembna pojasnjevalna spremenljivka je tudi

mesec vzorčenja, saj so imeli iztrebki, zbrani v obdobju hiperfagije medvedov pozno

poleti in jeseni znatno višjo uspešnost (90 %, 78 – 96 %) kot iztrebki zbrani pomladi

in zgodaj poleti (66 %, 78 – 96 %). Ta učinek je bil izrazitejši za sveže kot za starejše

vzorce. Učinki različne prehrane so bili prav tako precejšnji, kar pa je za praktično uporabo

manjšega pomena. Neinvazivno genetsko vzorčenje je že postalo ključna metoda

za preučevanje prostoživečih populacij številnih živalskih vrst, zato postaja učinkovitost

takšnih študij vse bolj pomembna. Razumevanje učinka meseca vzorčenja nam omogoča

načrtovanje terenskega dela tako, da bo uspešnost genotipizacije kar najvišja. Po

drugi strani nam subjektivna ocena starosti iztrebka podaja dobro merilo uporabnosti

vzorca in nam omogoča prioritizacijo vzorcev ter odstranitev slabih vzorcev, preden

porabimo sredstva za njihovo analizo. To omogoča višji izplen uporabnih podatkov

glede na porabljena sredstva in delo ter lahko prispeva k boljšim rezultatom študije.

Ključne besede

genetika, molekularna ekologija, neinvazivno vzorčenje, Ursus arctos , uspešnost genotipizacije, vzorčenje iztrebkov