Izvleček

Metuljčnica ali Ascalaphus ( Libelloides macaronius; Neuroptera ) je žival, ki ima superpozicijske oči občutljive na UV. Čeprav je optična superpozicija večinoma lastnost živali, ki so aktivne v mraku oz. temi, je to plenilec, ki živi in lovi ob močni sončni svetlobi. V takšnih pogojih naj bi bil proces svetlobne adaptacije zelo pomemben, vendar pa je do sedaj le delno raziskan pri metuljčnici. Tu predstavljamo fi ziološke dokaze za premik zaščitnega pigmenta, ki uravnava količino svetlobe, ki pride v oko. Proces svetlobne adaptacije smo proučevali optično z dinamičnim slikanjem in optično refl eksijsko spektroskopijo očesnega sija. Ugotovili smo, da se ob osvetlitvi očesni sij zmanjša enakomerno in se njegov premer ne spremeni, kar je značilno za premik pigmenta v primarnih pigmentnih celicah. Tudi sprememba spektralne absorbance dorzofrontalnega očesa je zelo podobna spektru pigmenta primarnih pigmentnih celic. Ugotovili smo, da je sprememba zastiranja svetlobe na račun adaptacije precej majhna – nič več kot 10- kratna za 10000-kratno spremembo svetlobne jakosti. Poleg tega smo ugotovili, da je tudi stopnja ali hitrost adaptacije občutljiva na svetlobo. Predlagamo, da sta razlog za znaten del te svetlobne občutljivosti posredno segrevanje očesa in zelo strma temperaturna odvisnost hitrosti adaptacije med 30 in 35°C.

Ključne besede

Ascalaphus, Libelloides macaronius , metuljčnica, svetlobna adaptacija, premik pigmenta, očesni sij, svetlobna občutljivost, temperaturna odvisnost

Izvleček

Stenica, rdeči škratec (Pyrrhocoris apterus) preživlja hladno zimsko obdobje v stanju imaga. Preživetje v obdobju nizkih okoljskih temperatur ji omogoča niz fi zioloških prilagoditev. Kljub temu se lahko v tem obdobju temperatura telesa ob sončnih dneh za kratek čas povzpne do 28 °C, kar približno ustreza poletnim pogojem. Vpliv adaptacije na delovanje čutilnih celic smo želeli ugotoviti s pomočjo mirovne aktivnosti trihobotrija tipa T1. Poskus je bil zasnovan tako, da smo telesno temperaturo, hladno, toplo in na temperaturo laboratorijskega okolja adaptiranih živali nastavili na 20°C in posneli spontano mirovno aktivnost. Izmerjeni povprečni vrednosti mirovne aktivnosti sta bili pri živalih adaptiranih na hladno 3300 imp/min (SE 90, n=13) in pri živalih adaptiranih na toplo 3400 imp/min (SE 60, n=15). Pri živalih adaptiranih na laboratorijske pogoje pa je bila povprečna vrednost 3700 imp/min (SE 130, n=17). Podobno razmerje med skupinami se je pokazalo tudi pri analizi variabilnosti intervalov med živčnimi signali. Tako je bil pri hladno in toplo adaptiranih živalih povprečni koefi cient variacije intervalov 0.28 (hladno SE 0.013, n=13; toplo SE 0.010, n=15), pri živali adaptiranih na laboratorijsko okolje pa 0.33 (SE 0.012, n=17). Navedeni podatki kažejo, da so razlike med različno adaptiranimi živalmi neznatne. Torej je mirovna oziroma spontana aktivnost proces, ki ne glede na stopnjo termične adaptacije, ostaja znotraj ozkega območja.

Ključne besede

Pyrrhocoris apterus , mehanorecepcija, trihobotrij, mirovna aktivnost, temperaturna aklimatizacija

Izvleček

Metuljčnica ( Libelloides macaronius , Insecta: Neuroptera) je plenilec, ki v poletnih dneh med letom lovi leteče žuželke. Njegov uspeh je v celoti odvisen od kakovosti slike, kakršno zajemajo njegove dvodelne oči superpozicijskega tipa, občutljive skorajda izključno na UV svetlobo. Hitrost gledanja metuljčnice smo raziskali pri temperaturah med 10 °C in 45 °C s pomočjo elektroretinografije in znotrajceličnih posnetkov iz retinula celic. Laboratorijske poskuse smo dopolnili s poljskimi meritvami aktivnosti in temperature. Vsi parametri električnega odgovora očesa so izkazovali izredno temperaturno odvisnost. Pri temperaturah telesa pod 26 °C metuljčnica ni aktivna, odgovor oči pa postane zelo upočasnjen. Hitrost gledanja monotono narašča s temperaturo, vse do optimuma pri 40 °C. Pri tem izkazuje zelo visoke vrednosti Q ₁₀ , vse do 10. Fuzijska frekvenca znaša 230 Hz pri 40 °C, latenca receptorskega potenciala pa najmanj 4 ms pri 38 °C. V primerjavi z vrednostmi, izmerjenimi pri muhi Calliphora (fuzijska frekvenca > 400 Hz, latenca < 3 ms), je hitrost gledanja pri metuljčnici skoraj prepolovljena glede na hitrosti, ki jih lahko srečamo v očesu žuželke. Fiziološko delovno območje oči metuljčnice sega nad 30° C, kar nakazuje, da je žival prilagojena na visoke telesne temperature, ki so posledica toplote iz dela letalnih mišic v vročem habitatu.

Ključne besede

Libelloides macaronius , metuljčnica, Ascalaphus , fotoreceptor, ERG, fuzijska frekvenca, latenca, temperaturna odvisnost

Izvleček

Učinkovito gospodarjenje z vodami zahteva zanesljivo in realno ovrednotenjepotencialno škodljivih lastnosti iztokov. Uporaba kemijsko-specifi čnega pristopa, ki temelji na meritvah posameznih kemikalij in kemijskih skupin, je pokazala številne pomanjkljivosti posebno v kompleksnih mešanicah kot so iztoki iz industrijskih obratov in čistilnih naprav. V prispevku smo prikazali pomembnost neposrednega določanja strupenosti odpadnih vod z uporabo strupenostnega testa. Primerjali smo dejansko izmerjeno strupenost vzorcev odpadnih vod iz različnih industrij z napovedano strupenostjo, ki smo jo izračunali na osnovi poznavanja ključnih strupenih kemikalij v vzorcih in njihovih izmerjenih koncentracijah. Napovedana strupenost se v večini primerov ni ujemala z dejansko izmerjeno strupenostjo. Zato je neposredno določanje strupenosti iztokov z izpostavitvijo vodnih organizmov primernejše in pripomore k

bolj zanesljivi in pravilnejši karakterizaciji iztokov.

Ključne besede

strupenost, Daphnia magna , neposredno določanje strupenosti, kemijska industrija, usnjarske odpadne vode, enota toksičnosti.

Izvleček

V letih 2005 in 2006 je bila izvedena obširna anketa o vključevanju računalniško podprtega laboratorijskega dela v pouk naravoslovnih predmetov. En od ciljev ankete je bil ugotoviti dejansko stanje o izvajanju laboratorijskih vaj biologije v srednjih šolah. Zanimalo nas je: od kod črpajo učitelji navodila za laboratorijske vaje, kateremu tipu navodil dajejo prednost, kako pogosto so zastopane vaje v pouku, način izvedbe vaj ter njihova stališča do eksperimentalnega dela. Pridobili smo odgovore 70 učiteljev biologije, kar po oceni predstavlja okoli 40% vseh učiteljev biologije v Sloveniji. Na osnovi odgovorov lahko ugotovimo, da imajo učitelji praviloma pozitiven odnos, do laboratorijskega dela in tudi izvedejo večino vaj v razredu, kar je ugodno. Manj ugodna je ugotovitev, da veliko število vaj izvedejo kot demonstracije, prevladujejo pa vodene vaje. V prihodnosti bi zato bilo potrebno napraviti premik od recepturnega dela k problemsko zasnovanim in proučevalnim vajam. V nasprotnem primeru bodo vaje imele le funkcijo predstavitev in pojasnjevanja, njihov učinek na doseganje tako imenovanih višjih nivojev znanja pa bo majhnen. Za takšen način dela pa je predvsem treba sprostiti učni načrt biologije in manjši količini vsebin nameniti več časa. Prav tako ne bi bilo odveč o problemsko zastavljenem pouku dodatno izobraziti učitelje, ki na takšen način dela niso vajeni delati.

Ključne besede

Biologija, izobraževanje, laboratorijsko delo, srednje šole, stališča učiteljev