DRUŠTVO BIOLOGOV SLOVENIJE
Biological Society of Slovenia

 

 

Vsebina (izvlečki)

Pregled številk

11: 1 (1963)    40: 3-4 (1995)    42: 2 (1999)    43: 3 (2000)    44: 1-2 (2001)    45: 2 (2002)    46: 1 (2003)    47: 1 (2004)    47: 2 (2004)    48: 1 (2005)    48: 2 (2005)    49: 1 (2006)    49: 2 (2006)    50: 1 (2007)    50: 2 (2007)    51: 1 (2008)    51: 2 (2008)    52: 1 (2009)    52: 2 (2009)    53: 1 (2010)    53: 2 (2010)    54: 1 (2011)    54: 2 (2011)    55: 1 (2012)    55: 2 (2012)    56: 1 (2013)    56: 2 (2013)    57: 1 (2014)    57: 2 (2014)    58: 1 (2015)    58: 2 (2015)    59: 1 (2016)    59: 2 (2016)   

Pregled vsebine: letnik 59, številka 2 (2016)


In memoriam: profesor dr. Pavel Ličar (21. april 1935-3. oktober 2015)


Jasna Štrus


Štiri desetletja interdisciplinarnih raziskav rakov enakonožcev (Crustacea:Isopoda): v spomin Pavlu Ličarju


Urban Bogataj, Damjana Drobne, Anita Jemec, Rok Kostanjšek, Polona Mrak, Sara Novak, Simona Prevorčnik, Boris Sket, Peter Trontelj, Magda Tušek Žnidarič, Miloš Vittori, Primož Zidar, Nada Žnidaršič, Jasna Štrus

Izvleček

V članku predstavljamo raziskave biologije rakov enakonožcev, ki že

nekaj desetletij potekajo na Katedri za zoologijo Oddelka za biologijo Biotehniške

fakultete Univerze v Ljubljani. Rake enakonožce proučujemo na različnih raziskovalnih

področjih, kot so funkcionalna morfologija in razvojna biologija, študij interakcij med

gostiteljem in mikroorganizmi, ekotoksikologija ter sistematika in evolucija. V prispevku

navajamo razloge za preučevanje dveh vrst rakov enakonožcev: navadnega prašička

( Porcellio scaber ) in vodnega oslička ( Asellus aquaticus ), ki sta odlična modelna organizma

za omenjene raziskave. V prispevku povzemamo glavne ugotovitve raziskav

zgradbe in delovanja integumenta in prebavnega sistema med levitvijo in razvojem

amfibijskih in kopenskih mokric, pomen vrste P. scaber kot modelnega organizma za

študij specifičnih interakcij z mikrobi ter njegovo osrednjo vlogo v kopenski ekotoksikologiji.

Izpostavljamo tudi vlogo vrste A. aquaticus kot modelnega organizma za

študij evolucije jamske pestrosti in troglomorfij. Poleg zgodovinskega pregleda raziskav

na posameznih področjih, predstavljamo tudi najpomembnejše rezultate novejših

raziskav, njihov pomen za zoologijo (biologijo) ter pomen za prihodnost. Članek je

posvečen lani preminulemu sodelavcu prof. dr. Pavlu Ličarju, ki je raziskoval predvsem

prebavila vodnih rakov enakonožcev iz skupine Asellota.

Ključne besede

raki enakonožci, kopenski raki, vodni raki, funkcionalna morfologija, razvojna biologija, interakcija gostitelj-mikroorganizmi, ekotoksikologija, sistematika, evolucija


Fluorescenčni označevalci v mikroskopiji: fotofizikalne značilnosti in uporaba v celični biologiji


Urban Bogataj, Jasna Štrus, Nada Žnidaršič, Marko Kreft

Izvleček

V fluorescenčni mikroskopiji bioloških vzorcev je večinoma treba

strukture v celicah in tkivih ustrezno označiti z različnimi fluorescenčnimi označevalci.

Tri glavne skupine fluorescenčnih označevalcev so majhni organski fluorokromi,

fluorescenčni proteini in kvantne pike. Fluorescenčni označevalci se razlikujejo po

fotofizikalnih lastnostih in po specifičnosti za vezavo na izbrane tarčne sestavine v vzorcu.

Za označevanje izbranih struktur je treba majhne organske fluorokrome in kvantne

pike običajno konjugirati s tarčno specifičnimi makromolekulami. Za označevanje s

fluorescenčnimi proteini v celice ali organizem vnesemo gen za fluorescenčni protein.

Napomembnejše fotofizikalne lastnosti fluorescenčnih označevalcev so vzbujevalni

in izsevani spektri, Stokesov zamik, ekstinkcijski koeficient in kvantni izkoristek. Za

doseganje ločljivosti pod uklonsko omejitvijo se v zadnjem času izkoriščajo posebni

fluorokromi, pri katerih je fluorescenco mogoče modulirati z osvetljevanjem s svetlobo

določene valovne dolžine.

Ključne besede

organski fluorokromi, fluorescenčni proteini, kvantne pike, fluorescenčna mikroskopija, označevanje


Prisotnost bakterij v kalcijevih telescih kopenskih enakonožcev Androniscus roseus in Haplophthalmus mengei


Miloš Vittori, Jasna Štrus

Izvleček

Pri kopenskih enakonožcih iz družine Trichoniscidae so prisotna kalcijeva

telesca, epitelne vrečke, v katerih se kopičijo kalcijevi minerali. Predhodne raziskave

so pokazale, da sta pri vrstah Titanethes albus in Hyloniscus riparius prisotna po dva

para teh organov. Pri T. albus so vsa kalcijeva telesca napolnjena z bakterijami, pri

H. riparius pa vsebuje bakterije le posteriorni par. V tej raziskavi smo preučili ultra strukturo

kalcijevih telesc pri vrstah Androniscus roseus in Haplophthalmus mengei .

Pri obeh vrstah sta prisotna po dva para kalcijevih telesc, ki vsebujejo paličaste bakterije.

Mineraliziran matriks z bakterijami je obdan z enoslojnim epitelijem z nagubano

apikalno plazmalemo, ki jo prekriva tanka ovojnica, ki je plast elektronsko gostega

matriksa. Rezultati potrjujejo, da je ultrastruktura kalcijevih telesc z bakterijami splošna

značilnost predstavnikov družine Trichoniscidae. Kalcijeva telesca brez bakterij, ki

funkcionalno nadomeščajo kalcijeve sternalne depozite, so bila dosedaj opisana zgolj

pri predstavniku rodu Hyloniscus .

Ključne besede

Trichoniscidae, biomineralizacija, simbioza, raki


Razširjenost epilitskih diatomej v reki Savinji, ki teče skozi mestno krajino


Igor Zelnik, Doroteja Čatorič, Mihael J. Toman

Izvleček

Prispevno območje v mestnih in kmetijskih krajinah je pod močnim

človekovim vplivom, kar se odraža v fizikalnih in kemijskih lastnostih kot tudi v

raznolikosti vrst v vodnih telesih. Analizirali smo raznolikost in vrstno sestavo epilitonskih

združb diatomej v reki Savinji, kot tudi osnovne okoljske parametre. Vzorčna

mesta smo izbrali na odsekih, ki so izpostavljeni različnim vplivom iz prispevnega

območja in z različnimi fizikalnimi in kemijskimi lastnostmi. Vzorci so bili nabrani

na mestu, kjer reka vstopi v urbano območje mesta Celje, na koncu mestne krajine in

dolvodno od iztoka centralne čistilne naprave Celje. Najpogostejša in prevladujoča

vrsta kremenastih alg v perifitonski združbi je Achnanthes biasolettiana . Drugi pogosti

taksoni diatomej, ki so bili najdeni v vseh vzorcih in so vsaj v enem vzorcu presegli

10 %, so bili: Nitzschia fonticola, Amphora pediculus in Nitzschia dissipata . Rezultati

redundančne analize (RDA), so pokazali, da variabilnost epilitskih združb diatomej

lahko pojasnimo z nasičenostjo vode s kisikom (35 %) in s saprobnim indeksom (33 %).

Vrstna pestrost diatomej je bila v pozitivni korelaciji z nasičenostjo s O 2 . Shannon-

-Wiener indeks je v pozitivni korelaciji z vrednostjo saprobnega indeksa, ki je izračunan

na podlagi združbe vseh alg in z vrednostjo trofičnega indeksa, izračunanega na osnovi

združbe kremenastih alg, kar kaže na relativno nizko vsebnost organskih snovi in

hranil v rečnem sistemu. Glede na naše rezultate, nismo zaznali opaznih sprememb v

vrstni sestavi in negativnih vplivov na raznolikost epilitske združbe diatomej iz reke

Savinje pri njenem toku skozi mestno krajino. Poleg tega smo ugotovili, da so spremembe

med sezonami bolj očitne, kot spremembe med vzorčnimi mesti, kar potrjuje

pomembnost datuma vzorčenja pri monitoringu.

Ključne besede

diatomeje,mikrofitobentos, perifiton, okoljski dejavniki, hu dourniška reka


Ali so spremembe rastne oblike pri vrsti Myriophyllum spicatum L. v tekoči vodi posledica hitrosti vodnega toka?


Barbara Neuhold, Johanna D. Janauer, Georg A. Janauer

Izvleček

O spremembah rastne oblike vodnih rastlin zaradi vodnega toka je malo

znanega. Proučili smo variabilnost rastne oblike klasastega rmanca ( Myriophyllum

spicatum L). v končnem delu kanala, ki se je včasih uporabljal za plovbo. Na 70 m

dolgem odseku se globina vode nižja, kar vpliva na povečanje hitrosti vodnega toka.

Na treh izbranih vzorčnih mestih vzdolž raziskovanega odseka se sestoji klasastega

rmanca razlikujejo že po izgledu. Zato smo predvidevali, da so spremembe v rastni

obliki posledica sprememb v hitrosti vodnega toka. Na različnih vzorčnih mestih

smo z elektronskim merilcem izmerili hitrost vodnega toka ter analizirali značilnosti

rastne oblike vzorcev rastlin. Dokazali smo pomembne razlike v razrasti in velikosti

vrste M. spicatum na različnih lokacijah. Drugi okoljski dejavniki, kot so sestava

sedimenta, kemizem vode in učinek senčenja, niso imeli vpliva na rast rastlin, saj so

bili vzorci na vseh lokacijah odvzeti po vsej širini kanala. Povprečne vrednosti vseh

merjenih parametrov kot so povečanje dolžine rastlin, stopnja razvejanosti in skupna

velikost sestoja, sledijo istemu vzorcu, ki je v tesni povezavi s hitrostjo vodnega

toka na območjih vzorčenja. Menimo, da kljub jasnim razlikam v razraslosti rastlin

ne moremo v celoti potrditi povezave med rastno obliko in hitrostjo vodnega toka.

Ključne besede

vodni makrofiti, hitrost vodnega toka, spremembe rastne oblike, Myriophyllum spicatum


16. mednarodni simpozij mikrobne ekologije - ISME 16


Janez Mulec

 

© 2003, Društvo biologov Slovenije –
Journal of Biological Society of Slovenia

Zadnja sprememba:
15.3.2010